Fire and ice (revisited)

Po dolgem času sem pobrskala po arhivu nekega drugega bloga, in naletela na zapis z 11. novembra 2007. Eden mojih ljubših, zato ga objavljam še enkrat.

Ogenj in led

Sedim za računalnikom in poslušam spot na Shiini strani. Shia se zagotovo ne zaveda, kaj ta pesem pri meni sproža. How does it feel...

Lepo je. Boli. Tam malce desno od srca. In okoli njega. Ga stiska, gnete, preoblikuje, trga, cefra, in na novo sestavlja koščke v novo entiteto, ki je toliko VEČ. Osnovni zakoni fizike ne veljajo več. Moje srce je večje kot jaz, presega naše štiri dimezije. Poprijema oblike vseh, ki so v njem. Predvsem pa ob d'Angelovem glasu postane Viking tam nekje na hladnem severu v snežnih viharjih pluje po zaledenelem morju.

Kaj ima Rjav sladkor zveze s snegom? Ljubezen. Veliko, večjo, največjo. Sarkazem v meni bi rad dodal: do sedaj. Realizem bi rekel: pa kolikokrat ti misliš, da imaš realne možnosti, da se kaj takega najde še enkrat? Optimizem se smehlja in si misli: trajalo bo večno, ne glede na vse. Bolečina se kot kraljica bohoti v svojem elementu, prepleta se z užitkom. Zapletajo se udje, telesi se zvijata, postajata eno, se umikata in bližata, ustnice okušajo vse sladkobe znanega telesa, slanost potu, zobje se zažrejo v vroče meso, animalično posesivno, medtem ko jezik sledi linijam in krivuljam. Vse je tisočkrat bolj intenzivno, neskončno zemeljsko čutno, a pogleda se srečujeta tam nekje med zvezdami, daleč od toplega zavetja v ledeni deželi.

So this is what it feels like...

PS. Pesem je bila Brown sugar by d'Angelo. Priporočam za vroče romantične večere.