Distractions...

Now, how am I supposed to NOT get distracted? :)

To do:

- 5 exams
- biometric passport (and try to have a good photo for a change!)
- medical history
- CV and letters from previous employees
- Basti's papers and medicine
- packing (trying to decide what to take and reducing it all to a normal amount - a great challenge)
- plane ticket
- family time

79 days to go.

Why does it seem so unreal, still?

Fire and ice (revisited)

Po dolgem času sem pobrskala po arhivu nekega drugega bloga, in naletela na zapis z 11. novembra 2007. Eden mojih ljubših, zato ga objavljam še enkrat.

Ogenj in led

Sedim za računalnikom in poslušam spot na Shiini strani. Shia se zagotovo ne zaveda, kaj ta pesem pri meni sproža. How does it feel...

Lepo je. Boli. Tam malce desno od srca. In okoli njega. Ga stiska, gnete, preoblikuje, trga, cefra, in na novo sestavlja koščke v novo entiteto, ki je toliko VEČ. Osnovni zakoni fizike ne veljajo več. Moje srce je večje kot jaz, presega naše štiri dimezije. Poprijema oblike vseh, ki so v njem. Predvsem pa ob d'Angelovem glasu postane Viking tam nekje na hladnem severu v snežnih viharjih pluje po zaledenelem morju.

Kaj ima Rjav sladkor zveze s snegom? Ljubezen. Veliko, večjo, največjo. Sarkazem v meni bi rad dodal: do sedaj. Realizem bi rekel: pa kolikokrat ti misliš, da imaš realne možnosti, da se kaj takega najde še enkrat? Optimizem se smehlja in si misli: trajalo bo večno, ne glede na vse. Bolečina se kot kraljica bohoti v svojem elementu, prepleta se z užitkom. Zapletajo se udje, telesi se zvijata, postajata eno, se umikata in bližata, ustnice okušajo vse sladkobe znanega telesa, slanost potu, zobje se zažrejo v vroče meso, animalično posesivno, medtem ko jezik sledi linijam in krivuljam. Vse je tisočkrat bolj intenzivno, neskončno zemeljsko čutno, a pogleda se srečujeta tam nekje med zvezdami, daleč od toplega zavetja v ledeni deželi.

So this is what it feels like...

PS. Pesem je bila Brown sugar by d'Angelo. Priporočam za vroče romantične večere.

Selfcontrol and motivation

or lack thereof. Grrr.

"Writing" a seminaire paper is going so excrutiatingly slow. I think I need to overdose on lecitine to get my sinapses snapping. Or, alternatively get someone to stand next to me and prevent me from looking anywhere but the screen, and opening any windows but seminaire related.

Anyone looking for a job? :)

Why is it so hard to remember?

For love to be,
For hope to exist,
For happiness to prevail,
The only recipe is an open heart.
And resolve.
To enjoy.
To have fun living.
To feel.
To do all you can, learn from everything.
And shine.
No matter what.

3 dejstva o novih začetkih

1. So lahki.

Ja seveda. Mhm. Ne me j***.
Meni še ni uspel lahek nov začetek. Mogoče se mi je zdela lahka odločitev, ampak to šele po tem, ko sem jo dolgo premlevala ter bila prepričana, da je to zame pravi korak. To pa potem pač ni več lahka odločitev.
Sama implementacija spremembe pa ponavadi zahteva predanost in delo. Pravi "Nov začetek" s seboj neizogibno potegne načrtno spreminjanje naših vzorcev; zaznavanj, razmišljanja, odločanja, reagiranja.

Na primer: Janez je star 50 let, dela v isti firmi že 25+ let, šef mu gre na živce, podrejeni (tistih par pripravnikov na kroženju) prav tako. Vsakič, ko ga kdo vpraša kaj o njegovem delu, se počuti napadenega in reagira z razburjanjem. Doma se ne zna sprostiti, sede pred tv in nervozo sprošča nad gumbi daljinca. Na motnje se odziva z godrnjanjem; "Ja zdej bom pa še smeti odnašal? Mulc presneti, samo na računalniku visi, na faksu nič od njega, še doma nič ne pospravi! Nerg nerg nerg". Najraje je jedi z žara, pije kakšen liter vina ali dva ali tri ob petkih in sobotah ("Ja, za vikend se je pa treba mal sprostit pa pozabava!"), s sosedom se ne razume najboljše.

Ali mislite, da če se Janez odloči, da od sedaj naprej bo raje užival v življenju, da bo več časa posvečal družini, da se bo prehranjeval bolj zdravo in manj pil, mu bo to uspelo brez problemov?


2. Za vedno nam spremenijo življenje.

Na začetku se že zdi tako, a ne? Je pa žal tudi res, da ker pač niso lahki, pogosto izzvenijo v prazno, in vse se vrne na stari tir. Potrebna je neprestana motivacija, potrpljenje, priznavanje napak in neuspehov, pa kljub temu delati naprej.

Koliko možnosti daste Janezu, da zdrži dlje kot 3 mesece?


3. Vedno imajo svojo ceno

Vedno. Za tiste, ki začenjajo na novo, prav tako pa za bližnje in okolico. Če je že končni rezultat salomonsko dober za vse, je pa pot do njih ponavadi polna zablod in pomot, nehote prizadenemo najbližje, ko iščemo in spoznavamo novega sebe, ko se učimo novih reakcij na dogodke in čustva.

Mislim pa, da je največja cena, ki smo jo prisiljeni plačati ta, da se bolje spoznamo, da moramo odpreti oči svojim napakam, jih prepoznati, razumeti in sprejeti, preden jih lahko spremenimo. Ta proces na plano prinese vzroke, ki so bili dolgo zatajevani, skriti, pozabljeni. Sram, bolečina, obžalovanje, nemoč. A ko jih ozavestimo in razumemo, pogosto spoznamo, da le ni vse tako, kot smo dojemali takrat. In se imamo malo raje. Si odpustimo. In gremo lažji naprej.


Mislim, da so novi začetki super stvar, a zahtevni. Spremembe s seboj prinesejo nov val svežine, razburjenje, adrenalin. Prepihajo dušo in možgane kot svež pomladni veter. Pa vseeno mnogokrat podležemo strahu pred njimi.

Strah pred neznanim. Tema za kakšno drugo noč, morda.
Današnja noč je pozna, in temna, in polna komarjev, ti pa so do sedaj že precej polni moje krvi.

Zanimajo pa me vaše izkušnje z novimi začetki.
Od tistih "V ponedeljek pa začnem/neham ...", preko novih začetkov, ki niso bili vaša odločitev, pa vse do tistih velikih, življenjskih "Prodal sem hišo, z denarjem kupil jadrnico in obplul svet."
Kar brez sramu, povejte svoje mnenje!