Showing posts with label feels like.... Show all posts
Showing posts with label feels like.... Show all posts

Wednesday, 23 September 2009

Fire and ice (revisited)

Po dolgem času sem pobrskala po arhivu nekega drugega bloga, in naletela na zapis z 11. novembra 2007. Eden mojih ljubših, zato ga objavljam še enkrat.


Ogenj in led

Sedim za računalnikom in poslušam spot na Shiini strani. Shia se zagotovo ne zaveda, kaj ta pesem pri meni sproža. How does it feel...

Lepo je. Boli. Tam malce desno od srca. In okoli njega. Ga stiska, gnete, preoblikuje, trga, cefra, in na novo sestavlja koščke v novo entiteto, ki je toliko VEČ. Osnovni zakoni fizike ne veljajo več. Moje srce je večje kot jaz, presega naše štiri dimezije. Poprijema oblike vseh, ki so v njem. Predvsem pa ob d'Angelovem glasu postane Viking tam nekje na hladnem severu v snežnih viharjih pluje po zaledenelem morju.
Kaj ima Rjav sladkor zveze s snegom? Ljubezen. Veliko, večjo, največjo. Sarkazem v meni bi rad dodal: do sedaj. Realizem bi rekel: pa kolikokrat ti misliš, da imaš realne možnosti, da se kaj takega najde še enkrat? Optimizem se smehlja in si misli: trajalo bo večno, ne glede na vse. Bolečina se kot kraljica bohoti v svojem elementu, prepleta se z užitkom. Zapletajo se udje, telesi se zvijata, postajata eno, se umikata in bližata, ustnice okušajo vse sladkobe znanega telesa, slanost potu, zobje se zažrejo v vroče meso, animalično posesivno, medtem ko jezik sledi linijam in krivuljam. Vse je tisočkrat bolj intenzivno, neskončno zemeljsko čutno, a pogleda se srečujeta tam nekje med zvezdami, daleč od toplega zavetja v ledeni deželi.

So this is what it feels like...



PS. Pesem je bila Brown sugar by d'Angelo. Priporočam za vroče romantične večere.

Tuesday, 25 August 2009

Selfcontrol and motivation

or lack thereof. Grrr.

"Writing" a seminaire paper is going so excrutiatingly slow. I think I need to overdose on lecitine to get my sinapses snapping. Or, alternatively get someone to stand next to me and prevent me from looking anywhere but the screen, and opening any windows but seminaire related.
Anyone looking for a job? :)

Friday, 14 August 2009

Why is it so hard to remember?

For love to be,
For hope to exist,
For happiness to prevail,
The only recipe is an open heart.
And resolve.
To enjoy.
To have fun living.
To feel.
To do all you can, learn from everything.
And shine.
No matter what.

Friday, 24 July 2009

3 dejstva o novih začetkih

1. So lahki.

Ja seveda. Mhm. Ne me j***.
Meni še ni uspel lahek nov začetek. Mogoče se mi je zdela lahka odločitev, ampak to šele po tem, ko sem jo dolgo premlevala ter bila prepričana, da je to zame pravi korak. To pa potem pač ni več lahka odločitev.
Sama implementacija spremembe pa ponavadi zahteva predanost in delo. Pravi "Nov začetek" s seboj neizogibno potegne načrtno spreminjanje naših vzorcev; zaznavanj, razmišljanja, odločanja, reagiranja.

Na primer: Janez je star 50 let, dela v isti firmi že 25+ let, šef mu gre na živce, podrejeni (tistih par pripravnikov na kroženju) prav tako. Vsakič, ko ga kdo vpraša kaj o njegovem delu, se počuti napadenega in reagira z razburjanjem. Doma se ne zna sprostiti, sede pred tv in nervozo sprošča nad gumbi daljinca. Na motnje se odziva z godrnjanjem; "Ja zdej bom pa še smeti odnašal? Mulc presneti, samo na računalniku visi, na faksu nič od njega, še doma nič ne pospravi! Nerg nerg nerg". Najraje je jedi z žara, pije kakšen liter vina ali dva ali tri ob petkih in sobotah ("Ja, za vikend se je pa treba mal sprostit pa pozabava!"), s sosedom se ne razume najboljše.

Ali mislite, da če se Janez odloči, da od sedaj naprej bo raje užival v življenju, da bo več časa posvečal družini, da se bo prehranjeval bolj zdravo in manj pil, mu bo to uspelo brez problemov?


2. Za vedno nam spremenijo življenje.


Na začetku se že zdi tako, a ne? Je pa žal tudi res, da ker pač niso lahki, pogosto izzvenijo v prazno, in vse se vrne na stari tir. Potrebna je neprestana motivacija, potrpljenje, priznavanje napak in neuspehov, pa kljub temu delati naprej.

Koliko možnosti daste Janezu, da zdrži dlje kot 3 mesece?


3. Vedno imajo svojo ceno

Vedno. Za tiste, ki začenjajo na novo, prav tako pa za bližnje in okolico. Če je že končni rezultat salomonsko dober za vse, je pa pot do njih ponavadi polna zablod in pomot, nehote prizadenemo najbližje, ko iščemo in spoznavamo novega sebe, ko se učimo novih reakcij na dogodke in čustva.

Mislim pa, da je največja cena, ki smo jo prisiljeni plačati ta, da se bolje spoznamo, da moramo odpreti oči svojim napakam, jih prepoznati, razumeti in sprejeti, preden jih lahko spremenimo. Ta proces na plano prinese vzroke, ki so bili dolgo zatajevani, skriti, pozabljeni. Sram, bolečina, obžalovanje, nemoč. A ko jih ozavestimo in razumemo, pogosto spoznamo, da le ni vse tako, kot smo dojemali takrat. In se imamo malo raje. Si odpustimo. In gremo lažji naprej.


Mislim, da so novi začetki super stvar, a zahtevni. Spremembe s seboj prinesejo nov val svežine, razburjenje, adrenalin. Prepihajo dušo in možgane kot svež pomladni veter. Pa vseeno mnogokrat podležemo strahu pred njimi.

Strah pred neznanim. Tema za kakšno drugo noč, morda.
Današnja noč je pozna, in temna, in polna komarjev, ti pa so do sedaj že precej polni moje krvi.

Zanimajo pa me vaše izkušnje z novimi začetki.
Od tistih "V ponedeljek pa začnem/neham ...", preko novih začetkov, ki niso bili vaša odločitev, pa vse do tistih velikih, življenjskih "Prodal sem hišo, z denarjem kupil jadrnico in obplul svet."
Kar brez sramu, povejte svoje mnenje!

Thursday, 28 May 2009

Želim si

na morje. Nekam kod susjeda. Evo, Kamenjak bi bil krasen (za čez dan). Kraljevica odlična. Potapljanje - može! Najbolj pa spanje pod borički, ob zvoku valov in vonju morja. Tudi vonj po kremah za sončenje spada zraven. Pa Sendvič z belo žemljo, sirnim namazom in najtanjše narezano šunko ever. Padajoče iglice, ki te zdramijo tik preden padeš v komo. Šumenje vetra skozi krošnje. Veseli vrisk otrok na sosednji plaži, ravno prav zadušen, da ni moteč. Jadra na horizontu. Razgreti rakni, na katerih se odcedim in spet pogrejem, ko po več urah snorklanja prilezem iz vode. Hladna senca, brisača na neravnem terenu, zraven še ena. Z nagajivim nasmehom odcedim lase na hrbet in hitro odskočim.

Monday, 4 May 2009

Na ponedeljek se začne

delovni teden.
Ponedeljek po praznikih... slow motion. Ni kaj. Zzzzzzzzzzzzz bi še ene 4 ure dlje, če bi lahko.
Delo za službo + maraton Bones sezona 3 in 4 = zelo zelo zelo malo spanja. :)
Je pa sedlo po dolgem času vzeti si dan za absolutno, brezpogojno in totalno izgubo stika z realnostjo. In še enkrat se mi je potrdilo to, da moški izgledajo veliiiko bolje po tridesetem, kot fantje pri dvajsetih. Definitivno priporočam ogled X men - Wolverine. Za čisti užitek gledanja. Mislim, kakšne mišice... mmmmm. Njega pa definitivno ne bi vrgla iz postelje (sori, dragi ;) )

Tuesday, 31 March 2009

Friday

3 days to go till North meets South again :)

Sunday, 29 March 2009

Now,

if my sanity goes crashing through the window and noone cares, does it still make a sound?

Wednesday, 11 February 2009

Of death and taxes




Seven pounds
of flesh for seven lives taken.



Seven pounds
of love and hurt
of tears and laughter.



Seven pounds
of past and future.
Of hope and regret.




Of long searching gaze and offered hand.
Of shatterproof stones and broken wings.
Of banana peels and weeds,
of Beast and Duke.




Of giving and receiving.
Of seeing and being watched.
Of ocean and sea of grass.
Of lost and found,
of heartbreak and tongue-twists.




Of holding, holding on, and handing over,
Of the "what-if's" and the numbers.


Ultimately, of choices and decisions.



Saturday, 31 January 2009

You & me & differences

Zadnjič sva imela tak čuden, napet večer. Ja. Ne, ne vem. Ne da se mi kregat. Kaj ne veš. Mah ne da se mi zdej o tem. Pustva stat. Dobro. Če tako hočeš. Pustiva stat. Menjajva temo. Kaj bi počela, če bi si lahko privoščila, nobenih denarnih ali časovnih omejitev, nobenih obveznosti?


Šla bi okoli sveta. Vzela bi nahrbtnik in šla. Ne z avioni. Avtobusi, vlaki, ladje. Brez načrta, brez pričakovanj. se ustavim, kjer se mi zazdi, ostanem, dokler hočem. Rada spoznavam nove ljudi, se soočam z drugimi kulturami. Rada doživljam. Ljudje so najmočnejša droga. Kot star zarjavel robot v globokem mrzlem vesolju oživim, ko se me dotakne duša in roka drugačnih bitij. Srce in duša mi zaživita. Vsako novo spoznavanje je kot osvajanje. Brez tega se počutim kot tetraplegik ujet v postelji v sobi brez oken, le stene in tla, in iščem vzorce in obraze med nepravilnostmi stropa. Kontakt potrebujem kot zrak, vodo in hrano, bolj kot spanje.

Obožujem stik z drugačnimi izkušnjami. Ob tem rastem. Rada rastem. In rada si širim obzorja. In se učim več o sebi. In tebi. In nama.

V glavnem, bekpekala bi z največjim veseljem. Več, kot gre v ruzak, tako ne rabim. Sprotoma kupujem potrebno in se istočasno znebim vsega, kar me otežuje. Osvobajajoč občutek.


Hm.


Hm? Kaj ti pomeni tale Hm?


Razmišljam, kako različna sva.


Kako različna?


Mene pri potovanju spoznavanje drugih ljudi in kultur sploh ne zanima. (AAA KAKO? KAKO TE TO NE ZANIMA??? TO NI MOŽNO! Pa ravno ti! Ok, to raje ne bom rekla na glas)

To ni, kar hočem od počitnic. In da ne vem, kje bom spal in kaj počnem jutri, mi je grozno. Hočem hotel, vnaprej rezerviran, kopalnico v sobi, ne maram skupnih kopalnic. V gneči mi je neprijetno. rad potujem in počitnikujem udobno. Ruzak? Kaj pa vem, mogoče res lahko spakiraš vse, kar rabiš, ampak vseeno...

Pač sva si različna. Včasim me preseneti, koliko. Pozabim, da nisva eno.


Me veseli, da te še vedno presenečam. Mene vedno presenetiš z odraslostjo in strpnostjo. Predvsem pa me preseneča tvoje potrpljenje z mano.


J.


Da?


Nekaj ti moram povedat.


Aha?


Nekaj zelo pomembnega.


Umm... jaaaa?


Ljubim te.


You know, you're such a drama queen sometimes.

I love you too, silly.


Hihihi vem, ampak tudi zato me imaš rad.


Thursday, 15 January 2009

OMG

A je možno, da me po samo 15 minutah intenzivne telovadbe naslednji dan vse boli???
Mislim, halo!
Ogrevanje in raztezanje očitno nista brez veze... Pri drugih sortah "telovadbe" nimam nobenih problemov... ;) eh ja...

Sunday, 11 January 2009

Another year older...

Well, the clock has turned over 0:00, so I guess officially it's my

birthday today. Yay me!



How does that lyric go? ... another year older and closer to death?

But let's not get too morbid (Just a bit, as much as it's appropriate for such an occasion. Wouldn't want to be inappropriate, would we?).
Every day we are all closer to dying, but we have also experienced one more day of glorious life (well, most of us, anyway).

So, what shall I write about? How this past year has treated me? What I thought I'd be at 29 when I was a kid? What my plans for this year are? All of the above?

No idea. I'll just go with the flow and
see where I end up, as usual.

A recap, to begin with;

+ 1 regular employment

± same family that I love
+ 1-2 embryos developing into nieces or nephews (as of Christmas)
± same great relationship with my Viking
+ many lessons learned in it
+ new family I really like and (I hope) they like me to
o. I now seem to have 2 brothers named Emil. Beat that! :))) (Nooo, I am not married, and won't be for a while yet. But I am aiming for forever, and hope to see it last)
± same old best friend that I love too


± same cat, still alive (yup, sleeping on a hot water bottle... it's -15°C outside, just so you know!)
- 800 and some € for vet bills
+ some kg (no, I will not make a resolution to diet, that just results in the number after the plus getting higher)
+ 2 coworkers
± same roommates, and we all get along still
+ one Open water diver's license (fuuuuuuuuun)
+ some frequent fliers miles
+ many friend's kids (seems to be a year to bree
d among them... ok, ok, procreate... oh fine, it's been a very fruitful year for couples)
+ some growing up done... not by far grown-up, though :) my inner kid does not give in that fast

It's been an interesting year. Hard to believe it was a whole year ago / only one year (time is tricky like that, one moment it seems so stretch like a red carpet far far away, and the next it ripples and folds and rises to trip you up) since we celebrated my b-day by going for hamburgers in Lima.

And next year it'll be the big 3-0, supposedly a big milestone or something. Hopefully, it'll mark another big change, or an avalanche of them; finishing up my uni (finally, dad can get plastered!), moving up North to my Viking, leaving all of this behind...

Yup, should be a busy year coming up. I feel tired already, best go catch some sleep to start with ;)


Luv ya all. Have a piece of cake!

Friday, 21 November 2008

Sometimes..

Sometimes falling feels more like drowning.


As long as it doesn't become reality, it's ok.