- 5 exams
- biometric passport (and try to have a good photo for a change!)
- medical history
- CV and letters from previous employees
- Basti's papers and medicine
- packing (trying to decide what to take and reducing it all to a normal amount - a great challenge)
- plane ticket
- family time
Tuesday, 7 September 2010
To do:
Monday, 6 September 2010
Friday, 24 July 2009
3 dejstva o novih začetkih
1. So lahki.
Ja seveda. Mhm. Ne me j***.
Meni še ni uspel lahek nov začetek. Mogoče se mi je zdela lahka odločitev, ampak to šele po tem, ko sem jo dolgo premlevala ter bila prepričana, da je to zame pravi korak. To pa potem pač ni več lahka odločitev.
Sama implementacija spremembe pa ponavadi zahteva predanost in delo. Pravi "Nov začetek" s seboj neizogibno potegne načrtno spreminjanje naših vzorcev; zaznavanj, razmišljanja, odločanja, reagiranja.
Na primer: Janez je star 50 let, dela v isti firmi že 25+ let, šef mu gre na živce, podrejeni (tistih par pripravnikov na kroženju) prav tako. Vsakič, ko ga kdo vpraša kaj o njegovem delu, se počuti napadenega in reagira z razburjanjem. Doma se ne zna sprostiti, sede pred tv in nervozo sprošča nad gumbi daljinca. Na motnje se odziva z godrnjanjem; "Ja zdej bom pa še smeti odnašal? Mulc presneti, samo na računalniku visi, na faksu nič od njega, še doma nič ne pospravi! Nerg nerg nerg". Najraje je jedi z žara, pije kakšen liter vina ali dva ali tri ob petkih in sobotah ("Ja, za vikend se je pa treba mal sprostit pa pozabava!"), s sosedom se ne razume najboljše.
Ali mislite, da če se Janez odloči, da od sedaj naprej bo raje užival v življenju, da bo več časa posvečal družini, da se bo prehranjeval bolj zdravo in manj pil, mu bo to uspelo brez problemov?
2. Za vedno nam spremenijo življenje.
Na začetku se že zdi tako, a ne? Je pa žal tudi res, da ker pač niso lahki, pogosto izzvenijo v prazno, in vse se vrne na stari tir. Potrebna je neprestana motivacija, potrpljenje, priznavanje napak in neuspehov, pa kljub temu delati naprej.
Koliko možnosti daste Janezu, da zdrži dlje kot 3 mesece?
3. Vedno imajo svojo ceno
Vedno. Za tiste, ki začenjajo na novo, prav tako pa za bližnje in okolico. Če je že končni rezultat salomonsko dober za vse, je pa pot do njih ponavadi polna zablod in pomot, nehote prizadenemo najbližje, ko iščemo in spoznavamo novega sebe, ko se učimo novih reakcij na dogodke in čustva.
Mislim pa, da je največja cena, ki smo jo prisiljeni plačati ta, da se bolje spoznamo, da moramo odpreti oči svojim napakam, jih prepoznati, razumeti in sprejeti, preden jih lahko spremenimo. Ta proces na plano prinese vzroke, ki so bili dolgo zatajevani, skriti, pozabljeni. Sram, bolečina, obžalovanje, nemoč. A ko jih ozavestimo in razumemo, pogosto spoznamo, da le ni vse tako, kot smo dojemali takrat. In se imamo malo raje. Si odpustimo. In gremo lažji naprej.
Mislim, da so novi začetki super stvar, a zahtevni. Spremembe s seboj prinesejo nov val svežine, razburjenje, adrenalin. Prepihajo dušo in možgane kot svež pomladni veter. Pa vseeno mnogokrat podležemo strahu pred njimi.
Strah pred neznanim. Tema za kakšno drugo noč, morda.
Današnja noč je pozna, in temna, in polna komarjev, ti pa so do sedaj že precej polni moje krvi.
Zanimajo pa me vaše izkušnje z novimi začetki.
Od tistih "V ponedeljek pa začnem/neham ...", preko novih začetkov, ki niso bili vaša odločitev, pa vse do tistih velikih, življenjskih "Prodal sem hišo, z denarjem kupil jadrnico in obplul svet."
Kar brez sramu, povejte svoje mnenje!
Saturday, 6 June 2009
Cvetke z delavnice Pasivna hiša
Vsi citati so priibližni, kolikor sme si jih uspela vsa presenečena zapisat.
Profesor Gabrijelčič:
- arhitekti delamo lepe hiše, a njihove tehnologije ne razumemo, in jih verjetno nikoli ne bomo
- arhitekti bodo morali požreti grenko pilulo novih tehnologij
Em... ne vem no, meni se zdi kar zanimivo in pomembno vedeti, kaj delaš, zakaj to delaš, in kakšne so možnosti. Je že res, da je dosegljivih informacij ogromno, in da so novi sistemi preobširni, da bi razumeli vsak detajl vseh, zato pa se sodeluje z ostalimi strokami. Osnove pa vendar mislim, da bi jih bilo treba razumeti.
Žal moram reči, da so te izjave formulirane tako, kot so bile podane, izzvenele kot star tečen ata, ki nikakor ne razume, zakaj bi koga poklical po telefonu, če pa lahko pošlje pismo po pony expresu.
Vsak razred, pa še tako naključen, ima vsaj
- enega učenca, ki postavlja vprašanja na sredi, ne na koncu. ki ta vprašanja zastavi s prepričanjem, da je najpametnejši, in da bo njegovo vprašanje osramotilo predavatelja. Ki, kot se izkaže, ne zna vprašanja zastaviti jasno, tako da na vprašanje pač ni možno dobro odgovoriti. In, ki ne odneha tega vprašanja postavljati v nedogled, malenkostno preformiranega, a še vedno nerazumljivega.
- enega predavatelja, ki zelo rad sliši svoj glas
- enega predavatelja, ki je sicer strokovnjak, a svojega znanja ne zna na zbran in jasen način prenesti slušateljem
Vsakemu pa privoščim:
- vsaj enega down-to-earth praktika - predavatelja, ki je kratek, jasen in jedrnat
- še vsaj enega takega predavatelja.
Pa še mojo "diplomo" so izgubili. Dobim naknadno po pošti. :)
Dobila sem odlično idejo za izdelek, ki bi se lahko dobro tržil, s katerim bi lahko naredila diplomo, pa se zdi, da ga je nekdo že naredil! Damn. ko bi kdo izumil še potovanje skozi čas...
PS Bojan Grobovšek fan-club!
Wednesday, 13 May 2009
Jag
talar en lite svenska. Jag heter Petra och jag bor i Ljubljana.
Glej in se čudi! There's more where that came from!
Tuesday, 5 May 2009
Na torek se začne
učenje švedščine. To bo zabavno! Kaj se mi bo dragi smejal, ko bom lomila jezik.
Sunday, 11 January 2009
Another year older...
Well, the clock has turned over 0:00, so I guess officially it's my

How does that lyric go? ... another year older and closer to death?
But let's not get too morbid (Just a bit, as much as it's appropriate for such an occasion. Wouldn't want to be inappropriate, would we?).
Every day we are all closer to dying, but we have also experienced one more day of glorious life (well, most of us, anyway).
So, what shall I write about? How this past year has treated me? What I thought I'd be at 29 when I was a kid? What my plans for this year are? All of the above?
No idea. I'll just go with the flow and see where I end up, as usual.
A recap, to begin with;
+ 1 regular employment
± same family that I love
+ 1-2 embryos developing into nieces or nephews (as of Christmas)
± same great relationship with my Viking
+ many lessons learned in it
+ new family I really like and (I hope) they like me too. I now seem to have 2 brothers named Emil. Beat that! :))) (Nooo, I am not married, and won't be for a while yet. But I am aiming for forever, and hope to see it last)
± same old best friend that I love too

± same cat, still alive (yup, sleeping on a hot water bottle... it's -15°C outside, just so you know!)
- 800 and some € for vet bills
+ some kg (no, I will not make a resolution to diet, that just results in the number after the plus getting higher)
+ 2 coworkers
± same roommates, and we all get along still
+ one Open water diver's license (fuuuuuuuuun)
+ some frequent fliers miles
+ many friend's kids (seems to be a year to breed among them... ok, ok, procreate... oh fine, it's been a very fruitful year for couples)
+ some growing up done... not by far grown-up, though :) my inner kid does not give in that fast
It's been an interesting year. Hard to believe it was a whole year ago / only one year (time is tricky like that, one moment it seems so stretch like a red carpet far far away, and the next it ripples and folds and rises to trip you up) since we celebrated my b-day by going for hamburgers in Lima.
And next year it'll be the big 3-0, supposedly a big milestone or something. Hopefully, it'll mark another big change, or an avalanche of them; finishing up my uni (finally, dad can get plastered!), moving up North to my Viking, leaving all of this behind...
Yup, should be a busy year coming up. I feel tired already, best go catch some sleep to start with ;)

Luv ya all. Have a piece of cake!
Saturday, 10 January 2009
Monday, 27 October 2008
Future to be...
Lepo pozdrav iz Stockholma!
Friday, 3 October 2008
Playing grown-ups
Uganite, kdo se dela odraslega in gre jutri (danes) po delavsko knjižico?
Jap, jst!!!!
Ne moreš, da verjameš!
Hehehehe
Saturday, 27 September 2008
Happy
Vesela sem. Zakaj? B. Ne vem. Sem. Pač. Pa kaj? Zakaj pa ne. :)
Mogoče zato, ker:
- Viking se je danes vselil v najino še (skoraj) prazno stanovanje
- ki mu ga bom lahko pomagala opremiti čez manj kot 4 tedne in bom lahko že čez točno 5 tednov igrala gostiteljico na vselitvenem žuru (in bom celo že poznala kar nekaj gostov.. pač, drug konec Evrope, novo okolje, bla bla bla...)
- ker je tako lepo slišati nekoga, kako govori o svoji ljubljeni, in videti tisti sij v očeh. Nekaj najlepšega, ki bi še najbolj trdemu srcu prišlo do živega.
- zaradi Shie, njenega stanovanja (ki bo tako in tako totalno NJENO in predvidevam vedno polno obiskov) ter največjega komplimenta, ki mi ga je lahko dala (Hvala!)
- ker imam res res RADA svoj poklic!!
(ne me čudno gledat, pač nisem eden od ljudi, ki so na arhitekturo šli 500% prepričani, da je to to za njih, in da kaj drugega niti slučajno ne pride v poštev... jaz sem le prišla malo pogledat, ker po gimnaziji pač nekam moraš iti)
- ker imam rada sebe in svoje življenje ter ljudi okoli sebe.

Vsi v mojem življenju, pa če se vidimo še tako poredko, ste krasne osebe, in vsak od vas mi je na svoj način pomagal razvijati se v to krasno super oh in sploh (just roll with this...) osebo, kakršna sem, in bom v prihodnosti še bolj krasna. A ni to super?
Saturday, 13 September 2008
Petek zvečer
V bistvu je že sobota zjutraj. Zelo zgodaj :) ali pač pozno. Jaz in moja škatla od računalnika sva oba komaj še delujoča, on od starosti, jaz pa od... hmm... pomanjkanja energije?
Ob taki uri gre človeku marsikaj po možganskih vijugah. Misli se podijo gor in dol in naokoli, se preletajo, zvijajo in grizejo same sebe za rep. Nikakor ne koherentne, od besede do ideje, vse prosto po asociacijah.
Da naj kaj pametnega in zanimivega povem? Joj, kje me najdeš.
Nekoč bom v svoji kuhinji, svoji jedilnici, svojem stanovanju, z velikim užitkom igrala gostiteljico, skuhala perfektno in odlično večerjo, predjedi, desert in vse kar spada zraven. Ambientalna svetloba, glasba v ozadju, veselo vzdušje, kozarec dobrega vina ali likerja, udobni stoli, smeh in pogovor dolgo v noč. Obnavljali bomo zgode in prigode, ki smo jih že preživeli, debatirali o vsen in ničemer, malo zavili v resne vode... se združevali v več manjših pogovorov, pa spet premešali... rada imam dinamiko manjših skupin, tam 6-10 ljudi. Dovolj malo za intimo, a dovolj, da hkrati vzporedno teče več pogovorov. In da ni treba kričati, da si slišan. Vsaj dokler ni praznih že več steklenic vina :)
Pogrešam taka druženja. Tale resen lajf, služba pa resna zveza pa te neumnosti kar nekako požrejo energijo in čas. Zvečer se mi ne da več prižigati računalnika in gledati, kdaj bo kdo online. Pokličem koga, da malo počvekam, predlagam pijačo, in so seveda vsi za, enkrat ko bo čas. Ljudje moji, časa je dovolj! Samo vzeti si ga je treba. (Ja, saj vem, tudi jaz podležem temu)
Vem, da sem se zadnje leto precej osamila in oddaljila od marsikoga. Morda predvsem tudi zato, ker se mi pač ne da it ven v nedeljo zvečer, in potem bit vsa nikakva še cel ponedeljek. Prevsem se mi pa ne da več gledati, kako je ljudem postalo nadpomembno, kdo je tam, s kom je, koga vse poznajo, koliko je bivših, tekmovanje v tem, kdo je bolj pomemben in nastopaški. Večno ista scena, ista glasba. Morda se menjajo akterji, nikoli pa akcija.
Saj je super, da imajo geji svoj prostor, kjer lahko nemoteno žurajo, in so varni, sproščeni, da lahko pecajo brez strahu, da bi jih pričakala zgroženost, nerazumevanje ali celo agresija.
Z druge strani pa tako dejansko nastane relativno ozek in zaprt ekosistem, s svojimi pravili in navadami, s svojo prehrambeno verigo in zapletenimi odnosi.
Kam sem hotla s tem? Ne vem več. Pozno je, zmanjkalo asociacij na to temo. :p
Osamitev. Mislim, da je minil njen čas.
O jebemti. Ok, to, da se na meni vsako noč nahrani vsaj en komar, sem navajena. amapak 6.. to je pa odločno preveč. Pavza za lov!
No, kakšnega sem verjetno ubila, ampak mislim, da se jih je večina odločil skriti kam drugam kot na bel strop in stene. Spet se bom lahko praskala!
No sej... premaknem roko, pa mi vzleti izpod prstov na tipkovnici! Kaj naj še rečem... bom pač del prehranjevalne verige. Samo ne mi piskat okoli ušes ravno preden zaspim!
Hehe in ravno ko sem to napisala, z balkona priteče Basti z 2 cm veliko zeleno kobilico v ustih in se zapodi proti kuhinji. In bosta mela z jackom vsaj pol ure zabave. Kruta narava.
Torej, nazaj k osamitvi in podobnim rečem.
Glede na to, da sem se od mnogih mojih nekdanjih kolegov očitno odtujila ali pa smo se razvili v različne smeri, zbiram predloge na temo spoznavanja novih ljudi na zabaven način, ki ne zahteva veliko denarja, preredno odmerjenega časa ali visenja v internetnih klepetalnicah.
Načeloma sem za marsikakšno neumnost, tako da... povejte! :)
