Petek zvečer

V bistvu je že sobota zjutraj. Zelo zgodaj :) ali pač pozno. Jaz in moja škatla od računalnika sva oba komaj še delujoča, on od starosti, jaz pa od... hmm... pomanjkanja energije?

Ob taki uri gre človeku marsikaj po možganskih vijugah. Misli se podijo gor in dol in naokoli, se preletajo, zvijajo in grizejo same sebe za rep. Nikakor ne koherentne, od besede do ideje, vse prosto po asociacijah.

Da naj kaj pametnega in zanimivega povem? Joj, kje me najdeš.

Nekoč bom v svoji kuhinji, svoji jedilnici, svojem stanovanju, z velikim užitkom igrala gostiteljico, skuhala perfektno in odlično večerjo, predjedi, desert in vse kar spada zraven. Ambientalna svetloba, glasba v ozadju, veselo vzdušje, kozarec dobrega vina ali likerja, udobni stoli, smeh in pogovor dolgo v noč. Obnavljali bomo zgode in prigode, ki smo jih že preživeli, debatirali o vsen in ničemer, malo zavili v resne vode... se združevali v več manjših pogovorov, pa spet premešali... rada imam dinamiko manjših skupin, tam 6-10 ljudi. Dovolj malo za intimo, a dovolj, da hkrati vzporedno teče več pogovorov. In da ni treba kričati, da si slišan. Vsaj dokler ni praznih že več steklenic vina :)

Pogrešam taka druženja. Tale resen lajf, služba pa resna zveza pa te neumnosti kar nekako požrejo energijo in čas. Zvečer se mi ne da več prižigati računalnika in gledati, kdaj bo kdo online. Pokličem koga, da malo počvekam, predlagam pijačo, in so seveda vsi za, enkrat ko bo čas. Ljudje moji, časa je dovolj! Samo vzeti si ga je treba. (Ja, saj vem, tudi jaz podležem temu)
Vem, da sem se zadnje leto precej osamila in oddaljila od marsikoga. Morda predvsem tudi zato, ker se mi pač ne da it ven v nedeljo zvečer, in potem bit vsa nikakva še cel ponedeljek. Prevsem se mi pa ne da več gledati, kako je ljudem postalo nadpomembno, kdo je tam, s kom je, koga vse poznajo, koliko je bivših, tekmovanje v tem, kdo je bolj pomemben in nastopaški. Večno ista scena, ista glasba. Morda se menjajo akterji, nikoli pa akcija.
Saj je super, da imajo geji svoj prostor, kjer lahko nemoteno žurajo, in so varni, sproščeni, da lahko pecajo brez strahu, da bi jih pričakala zgroženost, nerazumevanje ali celo agresija.
Z druge strani pa tako dejansko nastane relativno ozek in zaprt ekosistem, s svojimi pravili in navadami, s svojo prehrambeno verigo in zapletenimi odnosi.
Kam sem hotla s tem? Ne vem več. Pozno je, zmanjkalo asociacij na to temo. :p

Osamitev. Mislim, da je minil njen čas.

O jebemti. Ok, to, da se na meni vsako noč nahrani vsaj en komar, sem navajena. amapak 6.. to je pa odločno preveč. Pavza za lov!

No, kakšnega sem verjetno ubila, ampak mislim, da se jih je večina odločil skriti kam drugam kot na bel strop in stene. Spet se bom lahko praskala!
No sej... premaknem roko, pa mi vzleti izpod prstov na tipkovnici! Kaj naj še rečem... bom pač del prehranjevalne verige. Samo ne mi piskat okoli ušes ravno preden zaspim!

Hehe in ravno ko sem to napisala, z balkona priteče Basti z 2 cm veliko zeleno kobilico v ustih in se zapodi proti kuhinji. In bosta mela z jackom vsaj pol ure zabave. Kruta narava.

Torej, nazaj k osamitvi in podobnim rečem.
Glede na to, da sem se od mnogih mojih nekdanjih kolegov očitno odtujila ali pa smo se razvili v različne smeri, zbiram predloge na temo spoznavanja novih ljudi na zabaven način, ki ne zahteva veliko denarja, preredno odmerjenega časa ali visenja v internetnih klepetalnicah.
Načeloma sem za marsikakšno neumnost, tako da... povejte! :)